OBRAZLOŽITEV PRIMERJALNE TABELE

Tule je kratka obrazložitev tabele, v kateri so navedene razlike med Šturmovim osnutkom in predlogom zakona, ki ga je v parlamentarno proceduro vložil poslanec Gulič (v nadaljnjem besedilu: Guličev predlog). Morda bo ta obrazložitev vsem tistim, ki niso pravniki oziroma niso podrobno seznanjeni s slovensko pravno ureditvijo verskih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: VS), nekoliko olajšala razumevanje omenjene tabele.

I. Terminologija

Pravna terminologija mora biti koncizna in izdiferencirana na način, ki ga zahtevajo različni pravni (in ne drugi) razredi. Šturmov osnutek npr. razlikuje med cerkvami in VS le na nivoju terminologije. Prva verzija njegovega osnutka je dejansko uporabila ta izraz samo na nekaj mestih. Ko so se pojavila nasprotovanja z različnih strani, je to očitno vplivalo na to, da so kasnejše verzije osnutka postale še bolj "dosledne" in se je izraz "cerkve in druge VS" pojavil v vsakem členu, ki omenja VS. Ker Šturmov osnutek s pravnega vidika ne dela razlik med cerkvami in VS (vsaj formalno ne), razlikovanje nima nikakršne pravne podlage. Poleg tega bi Šturm lahko npr. poenostavil terminologijo z uporabo izraza "VS in cerkve (v nadaljnjem besedilu: VS)", kot se to ponavadi počne v zakonih, oziroma če bi mu bilo bolj všeč "cerkve in VS (v nadaljnjem besedilu: VS)". Vse cerkve so VS, vsaka VS se lahko registrira z imenom "Cerkev …" Če nič drugega, v Šturmovem osnutku uporabljena terminologija vzbuja dvome v avtorjevo nepristranskost. Enako velja za druge izraze. Guličev predlog je po drugi strani nevtralen in dosleden pri uporabi terminologije.

II. Verska vzgoja otrok

Četudi Ustava staršem zagotavlja posebno vlogo pri vzgoji otrok, so pri njenem izvrševanju obvezani ravnati v otrokovem najboljšem interesu. Pri določitvi starosti za tim. versko polnoletnost je potrebno upoštevati različne podatke. Medicina nas uči, da otroci danes hitreje odraščajo. Poleg tega moramo primerjati tudi pravice, ki jih imajo otroci na drugih pravnih področjih: za privolitev k posvojitvi mora biti otrok star 10 let, za pristanek k spolnemu odnosu 15 let itd. Zatorej se zdi starost 12 let primerna kot meja svobodnega sprejemanja verskih odločitev. Guličev predlog je poleg tega bolj jasen od Šturmovega, ko pravi, da starši usmerjajo otroke in da morajo pri tem ravnati v njihovem najboljšem interesu.

III. Prepoved delovanja verske skupnosti

Možnost prepovedi delovanja VS je nepotrebna, posebej zato, ker je zelo verjetno neustavna. Urad lahko izbriše že registrirano VS iz registra, če za to obstajajo upravičeni razlogi. Toda ne Urad ne kdo drug se nima pravice vmešavati v versko in drugačno delovanje ljudi, ki so bili člani izbrisane VS, kolikor ti spoštujejo veljavni pravni red. Prav tako ne smemo pozabiti na sorazmernost pri izbiri sredstev (in upoštevati pravico do zasebnosti itd.) Dejanski (praktični) pomen prepovedi delovanja, je ključen za oceno njene ustavnosti. Šturm v bistvu ne definira obsega prepovedi. Poleg tega je ni mogoče uveljaviti na ustavno dopusten način, posebej, ko gre za neregistrirane VS, ki so zgolj neformalne skupine posameznikov. Guličev predlog ne uvaja prepovedi delovanja VS.

IV. – VI. Registracija verske skupnosti 1-3

Z registracijo država uradno prepozna VS, ta pa je posledično upravičena do določenih pravic (z registracijo npr. postane pravna oseba itd.) Pogoji za registracijo VS so zelo dober indikator nivoja verske svobode, ki ga zagotavlja država. Morebitne ovire verski svobodi morajo prestati najstrožji test ustavnosti pred Ustavnim sodiščem (tim. strogo presojo; slovensko Ustavno sodišče uporablja dva nivoja presoje, ameriško Vrhovno sodišče pa npr. tri). Vsaka omejitev registracije bi morala biti utemeljena na zelo močnih argumentih. Zdi se, da zahteva po 100-ih ustanoviteljih VS, njenem predhodnem delovanju v Sloveniji in izjema za tim. svetovne vere iz različnih razlogov ne ustrezajo omenjenemu kriteriju (nemogoče jih je dokazati ali težko izpolniti). Tu velja omeniti, da je bil Šturmov osnutek očitno napačno ocenjen za “prijaznega” do VS v primerjavi z Guličevim predlogom, saj ureditev registracije VS kaže drugačno sliko.

VII. Urad Vlade RS za verske skupnosti v. Urad za verske skupnosti

Šturmov osnutek ohranja Urad kot organ ustanovljen s sklepom Vlade, medtem ko mu Guličev predlog daje močnejši položaj, saj ga ustanavlja z zakonom. Slednji prav tako vsebuje bolj podrobne zahteve, ki jih mora izpolnjevati direktor Urada. Hkrati pa v obrazložitvi izrecno navaja, da primernosti direktorja nikakor ne bi smeli soditi po njegovem verskem prepričanju. Toda določene funkcije znotraj VS bi ga lahko naredile pristranskega in so torej nezdružljive z njegovim položajem.

Velja omeniti še, da – kot pokaže podrobna analiza - Guličev predlog ne poskuša diskriminirati sedanjega direktorja Urada. Četudi je nov javni razpis potreben glede na to, da se Urad ustanavlja z zakonom, Guličev predlog ne zahteva univerzitetne izobrazbe družboslovne smeri kot pogoj za direktorja. To bi bilo sicer razumno glede na področje Uradovega dela, toda Guličev predlog se zadovolji zgolj z univerzitetno izobrazbo (sedanji direktor Urada ima univerzitetno izobrazbo naravoslovne smeri).

VIII. Odločanje v postopku pritožbe zoper odločitve Urada

Če se VS ne strinja z odločitvijo Urada, lahko vloži pritožbo. Prvotna verzija Šturmovega osnutka je predvidevala Vlado kot pritožbeni organ. V trenutni verziji Vlada ohranja to funkcijo le glede pritožb o državnem financiranju socialnih pravic. To je s pravnega vidika veljavna izbira, tudi zato, ker gre za državni denar, a Vlada je vendarle politični telo, kar bi lahko vzbudilo sume o njeni nepristranskosti. Zagotovljen je upravni spor, če se VS želi pritožiti proti odločitvi Vlade.

IX. Zavrženje in zavrnitev zahteve

Na splošno v pravu velja, da zavrženje pride v poštev pri vlogah, ki so nepopolne, bodisi zaradi manjkajočih podatkov bodisi zaradi nerazumljive vsebine. Do zavrženja torej pride, kadar gre za "formalne napake". Vsebinske odločitve državni organi sprejemajo v vseh ostalih primerih (s filozofskega vidika so stvari bolj zapletene, kar pa tu ni bistveno). Šturm omejuje vsebinske odločitve Urada samo na primere vzbujanja sovraštva, nestrpnosti itd. s strani VS. Toda zdi se, da se vsebinske odločitve pri registraciji VS sprejemajo tudi v drugih primerih, ko Urad tehta zakonske pogoje: kadar zakon npr. predpisuje, kakšen bi moral biti naziv VS, kot je to običajno pri zakonih, ki urejajo pravne osebe.

X. Register verskih skupnosti; posledice izbrisa verske skupnosti iz registra.

Register VS je v Guličevem predlogu urejen bolj podrobno kot v Šturmovem osnutku. To bi morda lahko vzbudilo pomisleke glede preprostosti registracije, a vendarle se ti izkažejo za neutemeljene. Še več, pogoji za registracijo so v Guličevem predlogu bolj "prijazni" do VS. Toda če želi konkretna VS imeti širši spekter dejavnosti, pravna varnost zahteva več javno dostopnih podatkov. Verske skupnosti z registracijo postanejo pravne osebe in lahko delujejo v pravnem prometu. Javno dostopni podatki so dokaj osnovni in njihova objava v ničemer ne škoduje VS.

V slovenskem pravnem sistemu še vedno veljajo nekateri zakoni, ki so bili sprejeti pred desetletji. Kar nekaj takšnih zakonov je preveč nedoločenih. Tako bi zakon npr. moral v primeru izbrisa iz registra predvideti, kaj takšna sankcija pomeni in kakšna je njena teža. Šturmov osnutek v tem pogledu po nedoločenosti spominja na staro zakonodajo.

XI. Začetek nastopanja registrirane verske skupnosti v pravnem prometu

Guličev predlog razlikuje med trenutkom registracije in trenutkom, s katerim VS lahko začne nastopati v pravnem prometu. To je smiselno, saj VS za nastopanje v pravnem prometu potrebuje transakcijski račun, ki pa ga lahko odpre šele potem, ko je z registracijo postala pravna oseba.

XII. Javnost delovanja registrirane verske skupnosti

Ni povsem jasno, kaj ima Šturm v mislih z: "VS morajo obveščati javnost o svojem delovanju." Register bi moral zadostovati, saj je javen. Več kot to od VS (posebej od neregistriranih) ni mogoče zahtevati.

XIII. Verska oskrba v Slovenski vojski, zaporih, bolnišnicah, domovih za ostarele

Ustavno sodišče je že uporabilo naslednjo formulacijo v zvezi z ločitvijo države in VS na področju verskega izobraževanja, natančneje verouka v javnih šolah izven njihovega urnika: "(država naj ga – op. a.) dopusti (ne pa vsiljuje, pospešuje, podpira ali celo predpiše za obveznega). To pa še zlasti, ker obstajajo blažja sredstva za zavarovanje negativnega vidika svobode vesti. " (U-I-68/98). Vsak lahko sam presodi, kakšen rezultat prinese omenjena logika v primeru urejanja verske duhovne oskrbe v javnih institucijah.

Guličev predlog dopušča možnost povrnitve potrebnih potnih stroškov za opravljanje verske duhovne oskrbe v Sloveniji (vojska, bolnice, domovi za ostarele itd.) vsem VS, tudi manjšim. To je najbrž bolj v skladu z načelom enakopravnosti VS kot pa ureditev, ki dovoljuje zaposlovanje (vprašljiva ustavnost) nekaj duhovnikov prevladujoče VS.

XIV. Verski pouk in javne šole

(Glej obrazložitev prejšnje točke).

XV. Verski objekti

Šturm zagovarja rešitev, ki morda ni najbolj razumna (privilegiran položaj VS glede na druge pravne subjekte), ali se je vsaj ne da uveljavit na preprost način. Poleg tega imajo VS že sedaj možnost, da so dejavne na področju urbanističnega planiranja, če to želijo. Gulič na drugi strani daje pravni okvir obstoječemu stanju na področju najema dvoran lokalnih skupnosti. Zavarovanje le-tega je nujno glede na stanje nepremičninskega trga v Sloveniji. Pravica je formulirana ozko, kar preprečuje zlorabe.

XVI. Državno financiranje verskih skupnosti, njihovih ljudi

Država mora v sistemu ločitve države in VS zagotoviti pravni okvir, ki omogoča, da se VS lahko financirajo s strani svojih pripadnikov in članov. Če se VS pri financiranju zanaša na državni denar, s tem dejansko izreka nezaupnico svojim pripadnikom in članom, kolikor obstaja pravna podlaga za financiranje prek njih. Potrebne so davčne spremembe, tako da se bodo VS lahko v celoti financirale iz svojih virov. Glej tudi obrazložitev XIV. točke.

XVII. Neposredno državno financiranje verskih skupnosti (verskih dejavnosti)

Šturm ne prepoveduje državnega financiranja verskih dejavnosti (vsaj ne izrecno), četudi je takšna prepoved conditio sine qua non kakršne koli ločitve države in VS. Javno se je že zatrjevalo, da Guličev predlog ne dovoljuje državnega financiranja VS. To ne drži, je pa res, da državno financiranje omejuje na družbeno koristne dejavnost, ki nimajo verskega značaja.

XVIII. Davčne ugodnosti za registrirane verske skupnosti

(Glej obrazložitev XVII. točke)

XIX. Opravljanje pridobitnih dejavnosti s strani registriranih verskih skupnosti

Če naj bi bile registrirane VS nepridobitne organizacije, kot to zatrjujeta tako Šturmov osnutek kot tudi Guličev predlog, je treba to načelo konkretizirati s pravili, ki so primerna za njegovo uveljavitev.

XX. Posebnosti delovnih razmerij v registriranih verskih skupnostih

Delovna razmerja v registriranih VS so iz različnih razlogov nekoliko posebna. Tako se ljudi večkrat zaposluje ali imenuje na podlagi njihovega verskega prepričanja, spola itd. Poleg tega delo v verskem okviru odstopa od povprečja tudi zaradi osebne narave verskih prepričanj ter zaradi mešanja zasebnega in javnega. Zatorej so potrebne določene izjeme glede na sicer veljavno delovno zakonodajo.

XXI. Verski prazniki

V zadnjih letih mnoge države EU priznavajo enakopravnost VS na področju verskih praznikov, predvsem zaradi naraščanja prebivalcev, ki prihajajo iz drugih držav, kulturnih okolij itd. Glede na to, da so določeni verski prazniki po osamosvojitvi Slovenije bolj ali manj legitimno postali dela prosti dnevi, je potrebno to neenakopravnost nekako uravnotežiti.

XXII. Verski simboli registriranih verskih skupnosti

Verski simboli predstavljajo neke vrste "blagovno znamko", ki se povezuje z določenimi verami. Zato je potrebno njihovo uporabo omejiti in s tem zagotoviti po eni strani spoštljiv odnos do njih, po drugi strani pa ločitev države in VS. Guličev predlog npr. v javnih šolah dovoljuje le nošnjo na zunaj neopaznih in nevpadljivih verskih simbolov. Prekršek predvideva le za učitelje, ne pa učence.

XXIII. Premoženje registrirane verske skupnosti; odgovornost za obveznosti registrirane verske skupnosti in njenih sestavnih delov, ki so pravne osebe.

Niti Šturmov osnutek niti Guličev predlog ne daje upnikom VS možnosti, da predlagajo prisilno poravnavo, poleg tega nobeden izmed njiju ne predvideva možnosti uvedbe stečaja. To je razumljivo, saj VS niso gospodarske družbe, temveč nekoliko posebne pravne osebe. Kljub temu je upnikom VS potrebno zagotoviti pravno varnost. Guličevemu predlogu to uspeva, Šturmovemu osnutku pa ne.

XXIV. Finančne posledice zakona

Razlika je dokaj očitna: ločitev je za državo precej cenejša. Toda to ji nalaga obveznost, da izboljša davčni sistem tako, da se bodo lahko VS v celoti financirale preko svojih pripadnikov in članov (družbeno koristne dejavnosti, ki niso verskega značaja pa lahko podpira tudi država).

XXV. Glavni cilji in učinki zakona

Šturmov osnutek in Guličev predlog očitno izhajata iz dveh različnih vrednostnih sistemov. Toda zdi se, da določeni členi v Šturmovem osnutku prečkajo ustavno zagotovljeno mejo ločitve, kot jo definira Ustavno sodišče. Zavedati se moramo, da je Slovenija na začetku verske demokracije in da bodo njeni prvi koraki resnično pomembni ter da se lahko izkažejo za usodne, če bodo šli v smeri državno zagotovljenega verskega monopola ene VS. Verska svoboda je zelo povezana s svobodo izražanja in svobodo združevanja. Vse te svoboščine bo definiral zakon, ki bo na koncu sprejet. Očitno zelo pomembna odločitev za Slovenijo.

XXVI. Ustavni okvir v katerem bo zakon veljal

Celotna tabela temelji na razlikah med Šturmovim osnutkom in Guličevim predlogom. Vendarle pa poslednja kategorija poudarja enakost ustavnega okvira, definiranega s strani Ustavnega sodišča, v katerem bo zakon, ki ga bo na koncu sprejel parlament, moral veljati. Glej tudi obrazložitev prejšnje točke.