V predoru Ljubno na gorenjski avtocesti Peračica – Podtabor so postavili kip svete Barbare – zavetnice rudarjev. Kip je odkrila generalna direktorica Direktorata za prostor na Ministrstvu za okolje in prostor Metka Černelč, blagoslovil pa ga je pomožni ljubljanski škof dr. Anton Jamnik. Tradicija blagoslavljanja cestnih predorov se je pri nas uveljavila »v praksi«, pri čemer se do sedaj še nihče ni vprašal, kako je možno, da kljub dejstvu, da sta država in cerkev po ustavi ločeni, državni funkcionarji odkrivajo verske kipe na objektih v državni lasti, posvečene osebe ene verske skupnosti pa jih blagoslavljajo (s tem se poleg načela ločitve krši tudi načelo enakopravnosti verskih skupnosti).

Nekaj podobnega se je zgodilo tudi na ljubljanskem gradu, ki ga upravlja Festival Ljubljana. Županja Danica Simšič je odkrila novo sončno uro (prejšnjo so uničili vandali), na pomoč pa ji je priskočil katoliški duhovnik, ki je uro blagoslovil.

Ljubljanski mladinski hostel Celica ima tudi sobo za verske dejavnosti. Ob njegovem odprtju pred leti so povabili predstavnike različnih verskih skupnosti, da skupaj blagoslovijo omenjeni prostor. To pravno ni sporno, saj je prostor povsem legitimno namenjen verskim potrebam vernikov različnih religij, k blagoslovu pa so bile povabljene različne verske skupnosti (ustavno načelo enakopravnosti verskih skupnosti).

Z vidika načela ločitve države in verskih skupnosti je neprimerno (ali pa vsaj nekoliko nenavadno) tudi to, da državni funkcionarji na verske prireditve prihajajo v uniformah. Posamezne verske skupnosti jih seveda lahko povabijo na verski obred (tudi kot predstavnike države in ne le kot »zasebnike«), vendarle pa bi se morali npr. vojaki in policaji takšnih dogodkov udeleževati le v civilu (kolikor bi želeli priti – kot nosilci funkcije seveda niso dolžni priti), ne pa v uniformi, kot je to včasih počel nekdanji direktor policije, ki je sicer redni obiskovalec ljubljanske stolnice. Direktor policije drugače uniforme ni dolžan nositi vedno, kadar opravlja svojo funkcijo.

Vlada je pred kratkim z uredbo izločila cerkvene zvonove iz skupine povzročiteljev hrupa, ki jo nadzirajo inšpektorji. Odločitev je precej nenavadna, saj so »v praksi« zvonovi še kako odmevni. Predstavljate si, da bi enega postavili na streho svojega bloka sredi mesta in da bi v nedeljo navsezgodaj zjutraj začeli zvoniti z njim, ali pa bi ob polnoči šestnajstkrat udarili po njem (štirikrat za polno uro in dvanajstkrat za polnoč). Seveda moramo cerkveno zvonjenje do neke mere tolerirati, saj gre za uveljavljen običaj, a tudi cerkve bi se lahko prilagodile tako, da v času med 22h in 8h ne bi zvonile. Povsem jasno je, da v spalnih naseljih ali pa v bližini bolnišnic, domov za ostarele ipd. ni nobene potrebe za takšen starinski način vabljenja ljudi k maši (ali »obveščanja o točnem času«) – v modernih časih lahko vsak vernik brez težav preveri, kdaj se začne verski obred oziroma koliko je točen čas. Predvsem pa je nenavadno, da so zvonovi izvzeti iz nadzora ravno zato, ker so verskega (bolje katoliškega) značaja (in to v Sloveniji, kjer so država in verske skupnosti z ustavo ločene). Država verjetno ne bi pristala na takšno izjemo, kolikor bi si posamezni državljani začeli omišljati podobne »instrumente«. Tudi v primeru, če bi se iz minareta ljubljanske džamije vsako jutro oglasil muslimanski mujezin, bi se gotovo našlo cel kup argumentov proti takšnemu povzročanju hrupa…

V ljubljanski škofijski klasični gimnaziji (zasebna šola financirana z državnim denarjem) so pri vpisu upoštevali tudi ministriranje in petje v cerkvenem zboru. Velika večina predmetov, ki jih učijo v omenjeni gimnaziji, je seveda sekularne narave, financira pa jih, kot že rečeno, država…

Zadnji primer je morda najbolj odmeven, četudi pravno najmanj sporen. Dovški župnik je v kapelici na Kredarici pod Triglavom postavil spominsko ploščo hrvaškemu kardinalu Alojziju Stepincu, ki naj bi med 2. svetovno vojno sodeloval z ustaši (mnenja glede njegove kolaboracije so deljena, je pa po besedah zgodovinarjev nedvomno res, da je Stepinac bral maše ob obletnicah ustanovitve ustaške države). Na očitek glede kolaboracije je celjski škof dr. Stres odgovoril, da papež (ki je – mimogrede - za svetnike razglasil že kar nekaj »sumljivih« posameznikov) Stepinca ne bi razglasil za blaženega, kolikor bi ta res sodeloval z ustaši. Odgovor je malce nenavaden (papeževa avtoriteta nadomešča vsebinsko-zgodovinske razloge), posebej zato, ker hrvaška Rimskokatoliška cerkev Stepinčev dnevnik drži pod ključem in ga ne spusti v javnost. Zakaj le, če notri ni nič spornega? Malce nenavadno je tudi to, da se na vrh nacionalnega/državnega simbola, kar naj bi Triglav bil, postavlja versko obeležje – takšnemu ravnanju sta izrecno nasprotovala Planinsko društvo Kranjska gora in vršilec dolžnosti generalnega sekretarja Planinske zveze Slovenije Danilo M. Sbrizaj, saj menita, da naj tovrstne (ideološke) plošče ostanejo v dolini. No, vse skupaj je še najmanj sporno s pravnega vidika – plošča je v kapelici, Rimskokatoliška cerkev pa ima vso pravico, da na stene svoje kapelice obesi, kar si želi, tako kot vsak državljan lahko na stene svojega stanovanja obesi slike po lastni izbiri.