Načeloma obstajata dva načina urejanja odnosov med državo in verskimi skupnostmi (če nekoliko poenostavimo in zanemarimo možnost državne cerkve kakršna npr. obstaja v Veliki Britaniji). Prvi pristop je indvidualen: vsaka verska skupnost se z državo pogaja za ločen sporazum. V tem primeru se pravice verskih skupnosti v razmerju do države razlikujejo – v odvisnosti od pogajalskih sposobnosti in družbenega vpliva vsake izmed njih. Četudi so si sporazumi različnih verskih skupnosti z državo dejansko lahko podobni, ni nikakršnega a priori formalnega zagotovila enakopravnosti verskih skupnosti. Drugi pristop je zasnovan na a priori (ustavni) ločitvi države in verskih skupnosti in enakopravnosti slednjih. Takšno ureditev imamo npr. v Sloveniji. Pravice verskih skupnosti napram državi so torej zagotovljene in precizirane s splošnim in abstraktnim aktom – to je z zakonom.

 

Slovenske razmere so nekoliko posebne. Prejšnja vlada je sklenila sporazum s Svetim sedežem (včasih imenovanim kar ‘država Vatikan’) in to celo preden je bil predlagan in sprejet Zakon o verski svobodi. T.im. Vatikanski sporazum (imenovan tudi Konkordat) je bil potrjen v parlamentu. Do tega je prišlo zaradi političnih in ne pravnih razlogov. Ker je Sveti sedež tako kot Slovenija država (t.j. subjekt mednarodnega prava), ima t.im. Vatikanski sporazum pravno naravo mednarodnega sporazuma. V skladu s prevladujočo pravno teorijo je mednarodni sporazum s pravnega vidika pod ustavo vendar pa nad zakonom. Četudi določila slovenske Ustave zahtevajo ločitev države in verskih skupnosti in enakopravnost slednjih, je slovenska država povzdignila eno versko skupnost (Rimsko-katoliško cerkev) nad ostale, in sicer zlasti s formalnega vidika, saj je t.im. Vatikanski sporazum vsebinsko precej abstrakten. To je storila, celo preden so bile potrebe vseh ostalih verskih skupnosti preskrbljene s splošnim in abstraktnim zakonom.

Zgoraj opisano pravno zmedo je delno rešilo mnenje Ustavnega sodišča o ustavnosti nekaterih določb t.im. Vatikanskega sporazuma (Rm-1/02, 19. 11. 2003, Uradni list RS, n. 118/03). Ustavno sodišče se je (med drugim) izreklo o ustavnosti 1. člena, ki govori o svobodnem delovanju Rimsko-Katoliške cerkve na ozemlju Republike Slovenije po Kanonskem pravu, v skladu s slovenskim pravnim redom. V t.im. interpretativnem mnenju je sodišče potrdilo ustavnost omenjene določbe, kolikor bo Rimsko-Katoliška cerkev spoštovala slovenski pravni red v smislu, ki ga je sodišče podalo v obrazložitvi. Vezanost Rimsko-Katoliške cerkve na slovenski pravni red se tako nanaša na t.im. mešane zadeve (rex mixtae), kjer se prepletajo pristojnosti države in cerkve (npr. šolski sistem itd.)

Če bi Ustavo razlagali natančno, bi morali zaključiti, da je edini način, kako zagotoviti ustavno določeno enakopravnost verskih skupnosti, posplošitev pravic, ki so določene v t.im. Vatikanskem sporazumu, na vse (registrirane) verske skupnosti. Vendarle pa tega (s strogo formalnega vidika) ni mogoče storiti. T.im. Vatikanski sporazum je bilateralna (dvostranska) mednarodna pogodba. Sporazumi z drugimi verskimi skupnostmi se ne bi mogli približati takšni stopnji pravne veljave. Še več – tudi če bi Zakon o verski svobodi vključeval vse, kar je določeno v t.im. Vatikanskem sporazumu, bi še vedno imel nižjo stopnjo pravne veljave kot pa t.im. Vatikanski sporazum.

Celotna zmeda je posledica političnega mešanja dveh različnih in izključujočih sistemov urejanja odnosov med državo in verskimi skupnostmi. Enega, ki je osnovan na posameznih sporazumih in drugega, ki je osnovan na splošnem in abstraktnem zakonu. Nekako je prišlo do uvedbe dveh različnih pravnih rešitev (sporazumi in zakon) in njihova pravna in vsebinska (ne)združljivost je vse prej kot jasna.

Edini način, da (četudi le delno) popravimo obstoječo neenakopravnost, je sklepanje sporazumov med državo in drugimi verskimi skupnostmi. Takšna rešitev ni najbolj ugodna, ker nadalje krepi vzporednost dveh sistemov (posamezni sporazumi v. splošen in abstrakten zakon). Ker pa t.im. Vatikanski sporazum že velja, vzporednost obstaja, enakopravnost pa se z vidika drugih verskih skupnosti lahko samo poveča (posebej če upoštevamo, da je ustavno določena enakopravnost bistvenega pomena zlasti za manjše in družbeno ter ekonomsko manj vplivne verske skupnosti).

S pravnega vidika sporazumi z drugimi verskimi skupnostmi, ki niso subjekti mednarodnega prava, niso mednarodni sporazumi. Še več, niso niti pogodbe. Pravzaprav njihova pravna narava sploh ni povsem jasna. Razumna razlaga pravi, da gre za t.im. pisma o nameri, ki pravno ne vežejo strank, temveč predstavljajo le znak dobrega namena na obeh straneh. Potemtakem popolna enakopravnost verskih skupnosti in njihovih sporazumov v primerjavi z Rimsko-katoliško cerkvijo in t.im. Vatikanskim sporazumom pravno ni možna, kar pomeni, da bo določena nepravičnost ostala tudi v prihodnje.

 

Obstoječa neenakopravnost bi lahko postala vir nadaljnih neenakopravnih rešitev, posebej kolikor ima Rimsko-Katoliška cerkev listo dodatnih zahtev v odnosu do države in se namerava pri njihovem uresničevanju sklicevati na t.im. Vatikanski sporazum, da bi z njim upravičila legitimnost svojih zahtev.

 

Ignacij