Predsednik slovenske vlade Janez Janša se je tik pred pravoslavnim božičem srečal s parohom Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji Peranom Boškovićem. Janša je ob tej priložnosti podprl projekt kulturno pastoralnega centra v Ljubljani, ki ga pravoslavna verska skupnost namerava zgraditi v prihodnjih letih. Z vidika ustavnega načela ločitve države in verskih skupnosti pa je sporen način, na katerega je premier obljubil državno pomoč.

 

Cerkev sv. Cirila in Metoda na obrobju ljubljanskega Tivolija brez dvoma potrebuje prizidek. Tako npr. zaenkrat ob cerkvi ni niti stranišča. Vsekakor je pohvalno, da sta Mestna občina Ljubljana in slovenska država pri tem pripravljeni pomagati. Pravoslavna skupnost načrtuje precejšnjo investicijo, ki bo vključevala tudi podzemne garaže, vsi prostori skupaj pa naj bi obsegali nekaj tisoč kvadratnih metrov. Celoten projekt je ocenjen na več milijonov evrov. Na prvi pogled se zdi, da ne bi smelo priti do finančnih zapletov, saj bojda v Sloveniji prebiva več kot 46 tisoč pravoslavnih vernikov. Če bi vsak izmed njih prispeval le 100 ali 200 evrov… Mormoni npr. gradijo razmeroma velik center v Ljubljani, brez da bi se obrnili na državo za finančno pomoč - in v vsej Sloveniji jih je le približno 300.

Premier Janša je med srečanjem s parohom Boškovićem pripomnil, da bodo: "Preučili zakonske in finančne možnosti za morebitno neposredno pomoč države". Kaj to pomeni? Bo država sofinancirala izgradnjo verskega objekta in tako kršila ali pa vsaj zaobšla ustavno določeno načelo ločitve? Morda se kleč skriva ravno v poimenovanju prizidka, torej v "kulturno-pastoralnem centru". Država bo morda financirala 'le' kulturni del. Z vidika pravoslavne skupnosti je seveda vseeno, kateri del stavbe financira država, da le pride denar…

Podoben primer so imeli v mestu Evry v Franciji, kjer je državno financiranje gradnje 'centra za sakralno umetnost', ki se dejansko nahaja v stolnici, razburilo napredne duhove… Morda je tudi zaradi takšnih pomislekov ameriško Vrhovno sodišče v primeru Lemon v. Kurtzman (403 U.S. 602, 1971) razglasilo neustavnost državne povrnitve stroškov za šolske potrebščine in plače učiteljev pri 'laičnih predmetih' (npr. matematiki) – v zasebnih šolah, ki so bile skorajda izključno katoliške – takšno financiranje namreč omogoča 'privilegiranim' verskim skupnostim precejšen prihranek pri investicijah v verske dejavnosti…

Kakorkoli že, v Sloveniji imamo veliko število 'družbeno koristnih' društev, ki se morajo za vsak državni cent tepsti na javnih razpisih, pripravljati programe, večkrat skorajda brez upanja na uspeh. In ta društva za razliko od verskih skupnosti niso z ustavo ločena od države! Uslužbencem nekaterih bogatih in številčnih verskih skupnosti (med njimi je tudi pravoslavna skupnost) pa država plačuje del socialnih prispevkov (tudi z denarjem ateistom in vernikov manjših skupnosti), zdaj se pa še trudi poiskati način, kako financirati izgradnjo njihovih cerkva?

Od kje takšna skrb za Srbsko pravoslavno cerkev? Morda je odgovor povezan z napovedjo paroha Boškovića, da bodo ministru za pravosodje Lovru Šturmu in direktorju vladnega Urada za verske skupnosti Dragu Čeparju v bližnji prihodnosti podelili visoka cerkvena odlikovanja (v znak zahvale za zasluge pri uresničitvi načrtov za nov prizidek).

Še pred nekaj leti večje verske skupnosti v Sloveniji (Rimsko-katoliška cerkev - RKC, Evangeličanska cerkev, Islamska skupnost in Srbska pravoslavna cerkev) niso bile ravno v rožnatih odnosih. RKC je npr. nasprotovala gradnji mošeje, a vse to se je pred časom spremenilo.

Po eni strani gre nena(va)dno enotnost pripisati občutku ogroženosti pred 'tujerodnimi' oziroma 'vzhodnjaškimi' verskimi skupnostmi, po drugi strani pa skupnim interesom pri podpori Zakona o verski svobodi, ki privilegira RKC in 'podkupuje' ostale navedene srednje-velike skupnosti. Seveda ta enotnost ni ravno globoka – RKC, ki se je od nekdaj počutila ogroženo pred 'zunanjimi sovražniki', lahko navedene verske skupnosti 'sprejme' zlasti zaradi njihove tradicionalne vezanosti na etnične manjšine v Sloveniji – kot take ne predstavljajo nevarnosti za domnevno 'katoliško bit' slovenskega naroda...

Da ljubezen med partnerji ni ravno pretresljiva, je bilo npr. razvidno pred praznovanjem priključitve Prekmurja, ko je kardinal Franc Rode zavrnil možnost skupne maše z evangeličani… Ali ko je uradna državna proslava ob Dnevu reformacije slavila katoliškega škofa Tomaža Hrena, čigar vloga v protireformaciji ni ravno po volji evangeličanov… Vse skupaj spominja na prizor iz enega izmed delov animirane nanizanke Simpsonovi, ko se protestant in katoličan rokujeta z nasmehom na ustnicah a s skrito mislijo v srcu, da bo ob prihodu domov nemudoma treba umiti 'kužno roko'…

Znan pregovor pravi, da 'roka roko umije' in očitno je prišel čas plačila za podporo Pravoslavne skupnosti nepravičnemu Zakonu o verski svobodi. Pravoslavci bodo morda dobili državni denar za svoj 'kulturni' center. Vendar pa je tovrstno mešanje politike in vere za slednjo dolgoročno uničujoče, saj uspešno in upravičeno odbija vedno več spodobnih ljudi, ki sem jim vse skupaj že prav gnusi (mimogrede – Pravoslavna cerkev se tudi v Srbiji vmešava v politična vprašanja, npr. v vprašanje statusa Kosova). Nič čudnega torej, če Slovenci duhovščini zaupajo celo manj kot politikom, ki so ponavadi na dnu liste.

Zgolj pomislek: v zadnjih štirih letih je Vlada Janeza Janše skorajda izničila možnosti za versko svobodo v bližnji prihodnosti. Morda smo pričakovali preveč – slona se ne pošilja v trgovino s porcelanom… Vsakdo je lahko opazil uglašenost Vlade in RKC, ki z nekaterimi manjšimi izjemami (kot je npr. širitev igralništva) traja še danes. Pred časom je npr. kardinal Franc Rode pridigal o tem, da je lojalnost oblasti vrednota… V času prejšnjih, 'levih' vlad nikoli ni izjavil česa podobnega.

No, vsaj na zunaj izgleda, kot da je Janša sklenil pakt s cerkvijo, ki je v zameno za politično podporo dobila področje verske svobode v svoj fevd, tako kadrovsko kot vsebinsko. Sama si je napisala Zakon o verski svobodi po svoji meri, 'okupirala' je vladni Urad za verske skupnosti (kolikor ni tega po neumnosti oziroma na podlagi zmotne politične kalkulacije dopustila že prejšnja Vlada) in sedaj poplačuje sostorilce…

 

Tomaž