Prvi razlog je čisto preprosto povezan s stopnjo politične kulture. V nekdanjih komunističnih državah so bili mediji trobilo oblasti in ljudje, ki danes predstavljajo slovensko politično elito – tako na desnici kot na levici – so odraščali v takšnem 'totalitarnem' okolju. Enako velja tudi za novinarje.
V Sloveniji ima država posredno v lasti precejšnje deleže velikih podjetij, poleg tega ima dobršno število uspešnih poslovnežev nekakšne politične korenine – glede na vpliv politike na ostale družbene podsisteme je takšna politična pripadnost žal predpostavka za kakršenkoli večji uspeh na kateremkoli področju. (Zasebni) mediji so vsaj formalno na trgu in prepletenost politike in gospodarstva olajšuje politično poseganje v medijsko svobodo.
Toda naš namen ni polemizirati z vprašanjem smiselnosti državne lastnine v nacionalnem gospodarstvu. Tudi če slednja obstaja, to še ne pomeni, da si politiki lahko privoščijo 'kadrovski cunami' po vsakih volitvah. Kot že rečeno, gre preprosto za vprašanje politične kulture, (etičnega) samoomejevanja politikov in njihove zmožnosti videnja dolgoročnih prednosti, ki jih prinaša svobodno delovanje medijev in ostalih družbenih podsistemov.
Drug razlog se nanaša na novinarsko avtonomijo. Novinarji večkrat uporabljajo ta izraz kot sinonim za neomejeno svobodo. Toda avtonomija predpostavlja osebno integriteto novinarjev, njihov profesionalen odnos, odgovornost ipd. Vendar problem ni v tem, da so posamezni novinarji po svojih političnih preferencah bolj 'levi' ali 'desni'. Ravno obratno, razgaljenje lastnih političnih prepričanj šele omogoča 'pošteno' novinarsko delo. Navedeno pa še zdaleč ne pomeni, da so novinarji lahko 'interesno' vezani. Politiki npr. slovijo po tem, da vedno najdejo razlago, ki upravičuje dejanja njihove interesne skupine (npr. politične stranke), ne glede na to, kako ga je slednja polomila. Še drugače povedano: novinarska neodvisnost pride do izraza ravno takrat, kadar mora 'levo usmerjeni' novinar kritizirati sporna dejanja 'levo usmerjenih' politikov. In obratno. To pa predpostavlja določeno osebno zadržanost novinarja tudi v zasebnem življenju – zlasti glede na pregovorno majhnost Slovenije, kjer vsakdo pozna vsakogar. Zavezanost vrednotam mora pretehtati nad parcialnimi interesi.
V Sloveniji smo (tako kot žal tudi v bolj 'uglednih' državah) imeli kar nekaj primerov, v katerih so novinarji delovali kot podaljšana roka politikov, bodisi da so lansirali zgodbe in dokumente, ki so jih dobili od politikov z namenom očrnitve nasprotnikov (t.im. character assassination), bodisi da so trgovali z informacijami in objavljali prispevke, ki so jih tako ali drugače sooblikovali politiki, četudi so se pod njih podpisali le novinarji. Kakšno pikro bi lahko povedali tudi na račun izbire kolumnistov, kadrovske politike, strankarskega 'lastništva' nekaterih 'neodvisnih medijev' ipd.
Nedavna zgodba z revijo Mag priča o vseh navedenih pomanjkljivostih. Naj obnovimo: revija Mag je pripadala 'desni vrednostni sferi'. Ko je Vlada dobila vpliv v časopisni hiši Delo, je urednik Maga postal direktor Dela, omenjena revija pa je postala del časopisne hiše Delo. Takrat so se začeli pritiski na novinarje Dela, ki so pripeljali do
peticije zoper cenzuro. Časopis Delo je navkljub nasprotovanju velike večine Delovih novinarjev dobil novega odgovornega urednika Petra Jančiča.
Novinarji Maga niso reagirali na nobenega izmed omenjenih dogodkov - torej niso izrazili podpore svojim novim kolegom. Ko se je večinski lastnik Dela (Pivovarna Laško) obrnil proti predsedniku Vlade Janši in posledično zamenjal urednika Maga (navkljub nasprotovanju vseh šestih novinarjev te revije), so slednji začeli vpiti o cenzuri, poseganju v medije itd. Čeprav so seveda imeli prav, njihovo ravnanje v luči predhodnega molka preprosto ni delovalo kredibilno. Velja pa pohvaliti reakcije stanovskih novinarskih organizacij (ki se bojda politično nagibajo bolj na 'levo' kot na 'desno'), a so kljub temu obsodile kadrovske rošade na Magu.
Ob navedenih pogojih medijske (ne)svobode, seveda obstojijo še drugi. Morda najpomembnejši je izobraževalni. Fakulteta za družbene vede (FDV), smer novinarstvo 'proizvaja' slovnično izpiljene pisce brez uporabnih znanj (bojda je 'novinarska fakulteta' skorajda slovenski unikum, ki ga poznajo le še na Švedskem in v ZDA). Ti pisci nato pokrivajo neko področje (pravo, ekonomija ipd.), na katerem zaradi nepoznavanja strokovne podlage ne morejo biti zadosti suvereni. Zato se prepogosto slepo zanašajo na javne 'avtoritete' s posameznih področij. Vse to pa ima poguben vpliv na raziskovalno novinarstvo. Verjetno bi bilo bolj smiselno diplomirane pravnike, ekonomiste, zdravnike idr. naučiti slovnice in osnov novinarske obrti kot pa obratno.
Poleg tega FDV očitno nima nobenega pregleda nad tržnimi potrebami po novinarskih kadrih. Slednjih je iz leta v leto (pre)več, kar še dodatno zmanjšuje njihovo neodvisnost, saj se vsakdo lahko hitro znajde na cesti. Vedno več je tudi novinarjev brez stalne zaposlitve, ki so prisiljeni delati na podlagi začasnih avtorskih pogodb… Lastniki medijev se še predobro zavedajo, da na vsako 'boljše novinarsko mesto' čaka na desetine kandidatov.
Eden izmed novejših in vedno bolj perečih problemov je tudi vsesplošna tabloidizacija novinarstva. Zlasti komercialni, pa tudi javni mediji vključujejo vedno več 'šokantnih' in populističnih vsebin (t.im. infotainment). Takšen trend je seveda povezan z zaslužkom (npr. tv oddaji kot sta Piramida in Trenja, ki služita tudi s plačljivim telefonskim glasovanjem), a ne smemo pozabiti, da se za stvaritvijo tovrstnih vsebin skriva zavestna uredniška oziroma novinarska odločitev o 'znižanju' profesionalnih standardov.
Če povzamemo: sistemske spremembe so vselej dobrodošle, a na koncu vse stoji ali pade na osebni integriteti politikov, lastnikov medijev, urednikov, novinarjev in nenazadnje potrošnikov, ki izbirajo oziroma kupujejo določene vsebine...
Težave z medijsko (ne)odvisnostjo morda predstavljajo le porodne krče slovenske demokracije. A zdi se, da izkušnje zahodnih držav takšnega zaključka žal ne potrjujejo…
Štefan
Človekove pravice 
