Tim. Šturmov osnutek predvideva zelo stroge pogoje za registracijo verskih skupnosti (100 ustanovnih članov in 10 let predhodnega delovanja v Sloveniji). Poleg tega za pridobitev nekaterih pravic postavlja številčna merila, ki ustrezajo le velikim verskim skupnostim. Je to odraz tim. distributivne pravičnosti ali gre za diskriminacijo?

Več kot polovica verskih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: VS), ki so se v času sedaj veljavnega zakona prijavile pri Uradu za verske skupnosti, ne izpolnjuje pogojev za registracijo, ki jih predvideva tim. Šturmov osnutek. Mar to pomeni, da je Šturm (oziroma Urad) bolj restriktiven do verske svobode kot je bila stara komunistična ureditev, za katero je vera predstavljala 'opij za ljudstvo'?

Podrobnejši komentar pogojev za registracijo z ustreznimi odločbami Ustavnega sodišča je moč najti v obrazložitvi zadevnih členov tim. Guličevega predloga. Tu se bom omejil zgolj na najnujnejše. Načelo ločitve države in VS pomeni tudi to, da se država ne sme vmešavati v verska vprašanja. Drugače povedano – z vidika države je popolnoma vseeno ali želi bodoča verska skupnost častiti krompir s sosednje njive ali pa krščanskega boga stvarnika. Strogi pogoji za ustanovitev VS največkrat izvirajo iz (ne)zavedne in predvsem javno zamolčane zakonodajalčeve želje zaščiti 'resnost' delovanja verskih skupnosti. Krščanski bog stvarnik je torej ok, krompir s sosednje njive pa ne. A takšna logika v sistemu ločitve ne zdrži. Vsakršna omejitev verske svobode predstavlja tim. 'suspektno' okoliščino in Ustavno sodišče bo njeno utemeljenost presojalo v okviru tim. stroge presoje.

Šturm v gradivu, ki je nastajalo hkrati z njegovim osnutkom, navaja obilo statističnih raziskav, ki potrjujejo, da je večina VS v Sloveniji majhnih. Iz tega lahko sklepamo, da je dobro vedel, kaj dela, ko je v državi z dvema milijonoma prebivalcev postavil zahtevo po 100 ustanoviteljih. Še bolj spornih je 10 let predhodnega obstoja. Šturm pravzaprav ne pove, čemu ta pogoj služi. Recimo, da naj bi VS v 10 letih svojega obstoja dokazala, da spoštuje slovenski pravni red (takšna zahteva bi bila po mojem mnenju neustavna in predvsem težko preverljiva). A če je imel Šturm to v mislih, bi moral ta pogoj zapisati (in predvsem utemeljiti) bolj konkretno. Tudi če bi vsak izmed 100 ustanovitvenih članov VS v zadnjih 10 letih zagrešil obredni umor, Šturmov osnutek uradu ne daje ustrezne pravne podlage za zavrnitev registracije (ob predpostavki, da bi bila zahteva za registracijo drugače v redu sestavljena). Poleg tega ni jasno ali mora vseh 100 ustanovitvenih članov 10 let delovati kot VS, ali se lahko članstvo vmes menja, ali lahko morda 10 let deluje le peščica posameznikov.

Šturm bo z oteževanjem registracije dosegel kvečjemu to, da bodo nove VS začele delovati v obliki društva. Zato bodo rabile le 3 ustanovitvene člane. A ostal jim bo grenak priokus po gverilskem delovanju, saj v nazivu ne bodo mogle uporabiti besed 'verska skupnost' ali 'cerkev'.

VS, ki se bo začetnim oviram navkljub uspešno registrirala, bo naletela na težave takoj, ko bo poskušala svojo registracijo vnovčit. Za pridobitev državnega financiranja socialnih prispevkov posvečenih oseb, ki je sicer po mojem mnenju neustavno, saj gre dejansko za državno financiranje verskih dejavnosti, bo morala izpolniti pogoj 1 posvečena oseba/1000 pripadnikov. Temu se bojda reče distributivna pravičnost – vsakemu naj se da toliko, kot mu gre. Enake torej obravnavamo enako, različne pa različno. Že prav, a distributivna pravičnost v pogojih verskega monopola dejansko predstavlja pozitivno diskriminacijo velikih in močnih (namesto manjših in šibkih na strani katerih je bil tudi ustanovitelj katoliške vere). Pozitivna diskriminacija velikih in močnih torej v resnici ni nič drugega kot utrditev obstoječih neenakosti, kot je to lepo prikazal dr. Srečo Dragoš v članku Še državna vera, da bo polna mera? v Dnevniku 29. 10. 2005.

Bodimo odkriti: Šturm poskuša namerno otežiti registracijo drugih VS, da bi s tem posredno zavaroval prevladujoč položaj Rimskokatoliške cerkve. Pri tem je morda najbolj moteče njegovo prepričanje, da je »na strani verske svobode«, kot se mu je zareklo v nekem intervjuju za Dnevnik. Najbrž je pozabil, da je tudi Jezus Kristus začel z le 12-imi učenci?